14. Bohinj in njegova legenda

21. julij 2007

Vse kar sem slišal o Bohinju je to, da je voda zelo mrzla in da so Bohinjci hudo škrti.
Ko smo se odpravljali tauhat tja, smo izvedeli pa še eno zanimivo podrobnost - baje je med vojno v jezero zletel vlakec z bojnimi plini Iperit. Pa pojdimo pogledat. Če res najdemo bombe s plinom, bo pa še bolj zabavno =)

Ekipa je bila kar številčna. Največji car je bil jože s svojim avtom. Ameriški avto in Bohinjske ceste - no go!



Če koga zanima, kako se je peljati v takem avtu, vprašajte živino, ki se je peljala v kesonu:


Statistika:

Lokacija : Bohinj, severna stran
Čas : 13h - 15h; 18h - 19h
Globina : ~15 do 20m; ~4m
Trajanje : 30 minut; 20 minut
Udeleženi : Al., Ka., Ti., Mi., Jo., Ne.
Vreme: ~28°C, jasno, sončno.
Voda: ocena: 21°C na površini, 10°C na 20m.
Vidljivost: 6 m v zgornjem pasu, 1-2 m v globini.

S čolni smo šli na drugi breg jezera - motit poštene državljane med sončenjem na nudo plaži.


Priprave za odhod...
Veslanje na drugo stran je bilo še kar zabavno. Vsi smo bili polni pričakovanja, da bomo našli ne-vem-kakšno-železno-in-strupeno čudo v jezeru. Malo smo upali tudi na "začetniško srečo".
Razdelili smo se v dve skupini. Jaz in J. sva šla naprej.
Ko smo šli v vodo, je bila kar hladna. Seveda, ker sem se prejšnji dan potapljal na Cresu. Tam je voda prav vroča v primerjavi s to v Bohinju. Ampak - ko sva se spustila na globino ... hudoo! to pa je mraz. Po cca. 10 minutah plavanja me je že tako zeblo, da sem premikal samo še noge, sicer mi je mrzla voda tekla notri pri ostalih luknjah. 10mm neopren pomaga samo, če ga nikjer ne zaliva. Najbolj so trpele roke, ker imam čisto tanke rokavice in seveda obraz.

Ko sem se malo navadil na nizke temperature, sem komaj začel opazovati okrog sebe. Plavala sva ves čas ob pobočju. Tam v bistvu ni nič nenavadnega za videti, ker tam ni civilizacije = ljudi ki smeti mečejo v jezero. V glavnem je mulj, občasno pa pesek in zaplate odpadlega listja z dreves. Tudi kakšno debelo deblo se najde. Življenja skoraj ni. Tu in tam je kakšna majhna ribica, to pa je vse. In tudi vidljivost je slaba - če sem plaval za buddyjem, sem videl samo njegove plavutke in noge. In nič več.

Tudi buddyja je zeblo in sva se počasi dvignila na površje. Sam sebi sem se čudil, da sem prej jamral nad hladno vodo. Sedaj se mi je zdela prav prijetno topla... In tudi vidljivost je bila boljša.

Kamerman N., T., M. in K. so šli v vodo za nama. Ko sva z buddyjem počivala na površini, sva opazovala njihove mehurčke. Glede na položaj mehurčkov so šli globlje od naju. Tudi oni niso našli nič zanimivega. So si pa privoščili izdatno rekreacijo, ker so se premikali zelo hitro. Mogoče pa jih je vlakec vozil po dnu =)

Po krajši pavzi sva se vračala v zgornjem pasu toplejše vode. Ker so imeli nekateri še obveznosti, smo se hitro pospravili v čolne in odpujsali domov.

Nekaterim pa je bolj pasalo ležanje v travi ob vodi in smo si privoščili zasluženo malico. Pizza delivery guy se je izkazal! Samo napitnino pa je pozabil pokasirat. ccc...


Med počivanjem po napornem in izdatnem kosilu smo občudovali jadralne padalce, ki so se prevažali po nebu z bližnjega hriba.


Med drugim smo debatirali tudi o drugih možnih lokacijah za potapljanje. Jezero je veliko in je sigurno kje kakšen zanimiv košček podvodnega sveta.

Meni pa se je smilila še napol polna flaša s finim ljubljanskim zrakom.
Po pavzi in dremanju v prijetni senčki sem se še enkrat spravil v vodo.
Tokrat na južni strani jezera ob lesenem pomolu - pod športnim centrom. (zemljevid) Presenetilo me je, da je bila vidljivost precej boljša kot na drugi strani jezera. Plaval sem v plitvini, kjer je topla voda. Ob točki vstopa sem si postavil orientir - plastično cev sem zapičil v blato - in plaval proti zahodu. Tukaj je mnogo več rastlinja in rib. Posebej rade se skrivajo pod pomoli. Med najdenimi trofejami so: usnjen na pol požrt čevelj, plastičen plavalni čevelj, nekaj deset metrov debelega laksa, plastične cevi, dežnik in steklenica od šampanjca. To sem za hec do polovice napolnil z zrakom in jo zapičil v mulj. Da vidimo, če bo drugič še tam :) Svinjarije pa je vseeno mnogo manj kot na Bledu. Ob vračanju pa so začeli pred mano letet v vodo majhni beli kamenčki. Očitno so imeli mulci veselje ciljat dvigajoče se mehurčke. Na vzhodno stran od točke vstopa pa je bil povsem drugačen teren - nič več rastlinja, samo še kamenje in odpadlo listje z dreves. Ob povratku sem našel še eno kljuko od okna, lepo obraščeno z algami.



Sedaj, ko malo bolj zbiram govorice o tej zarjeveli bohinjski legendi, se mi zdi, da je to res bolj legenda kot karkoli drugega. Vsak vir pove povsem drugo lokacijo in globino. Na koncu bojda to sploh ni bila navadna železnica ampak gozdna železnica. Whatever.
Ampak - ker smo dovolj prismojeni, že kujemo nadaljne plane za iskanje. Ampak to so pa že skrivni detektivski prijemi ;-)