Prvi vikend v začetku Avgusta je bil primeren za eno porcijo tauhanja. Organiziral sem stažne potope v Puli, v kampu Stoja. Sicer je bil za ta vikend napovedan kaos na cesti, zaradi Italijanov,
ampak smo imeli srečo. Isterski ipsilon je bil normalno prevozen.
Rezerviral sem diving center Hippocampus. Šef Roberto nas je lepo sprejel. Naredili smo 5 potopov na bližnjih lokacijah:
Valovine, Galebove stene, nočni v Uvali Stoja, Svetilnik Verudela in seveda Fraškerić.
Bilo nas je 9 potapljačev. Skupno smo naredili 36 potopov.
Valovine je lepa bližnja lokacija. Tam je stena, poličke in mnogo življenja.
Od meni poznanih živih bitij sem srečal: Trlja, Škarpena, Frater, Glavač, Kozica, Morski pajek, Pirka, Zezavac, Rakovica, Dalmatinec in še kaj. Ter seveda Rarog ali Jastog (odvisno od jezika).
Lokacija Galebove stene postreže z manjšo steno, tuneli in jamo. Slednja je zelo prostorna in lepa; vhod je tik pod gladino. Eno izmed najlepših presenečenj tega potopa pa je bil morski konjiček, čisto blizu sidra. Menda imajo svoj teritorij, oz. svoj dom, kjer živijo.
Sproščujoči večer na plaži je postregel še z lepim sončnim zahodom in priliko za lepe fotografije.
Seveda pa smo bili vsi v pričakovanju lepega nočnega potopa.
Nočni potop je bil kar v domačem zalivu, v uvali Stoja. Globina max 12m, ravno peščeno dno s skalami in travo in občasnimi stopnicami. Idealno življensko okolje.
Videli smo mnogo živih bitij, med njimi tudi dva ugorja in majčene sipe, na pol zakopane v pesek.
Ter seveda množica morskih pajkov - vsaj 30 komadov. Mate Dolenc jih v svoji knjigi "Morski portreti" imenuje "dolgonogi morski Don Kihot". S to oznako se povsem strinjam. Res so zabavni, ko lomastijo po pesku ali se zvračajo dol po skalah. In ko prideš blizu, začne mahati s svojimi malimi kleščami.
Naslednji dan, ko smo se zložili v čoln, smo se zapeljali do svetilnika Verudela. Lokacija je na vhodu v manjše pristanišče in je zelo obljudena. Zastava na čolnu in boja v vodi ne pomagata prav nič - skuterji, čolni, barke in jahte ti vozijo nad glavo ves čas. Tok je bil zelo močan.
Na potopu je bila dokaj položna stena ter zanimive, v skalo zažrte podvodne jame in kotanje. Živali pa ni bilo kaj dosti. Se ne čudim, saj ni miru. Kakšna (naglušna) sipa pa je le bila.
Zadnji potop je bil najbolj pričakovan, saj smo šli na otok Fraškerić, ki je znan po mnogih tunelih in prehodih.
Žal pa je bil to tudi najbolj stresen potop, kajti z nami so bili neki američani, ki so svoje 8-literce takoj izpraznili in potem skupaj z vodjo potopa hitro ušli gor na čoln. Mi smo s 15 in 18 literskimi jeklenkami na hrbtu občudovali res ogromnega ugorja. Ko smo se ozrli okrog, pa smo ostali sami. Dokaj neprijetno. Ampak smo se znašli po svoje.
Tako da ta potop, ki je bil sicer moj drugi na tej lokaciji, bo potrebno ponoviti. Vsaj da popravim vtis in se spet naužijem podmorskih radosti.
Za konec še malce statistike:
Povprečje maksimalnih globin je 20m, kar je zelo lep podatek, glede na to, da smo bili vsi udeleženci s kategorijo P1 ali ekvivalentno.
Dolžine potopov so bile 50 do 60 minut.
Skupno pa smo bili pod vodo 1.888 munut, kar je 31 ur in pol.
Naredili smo 36 potopov.
Se mi zdi kar v redu za prvi resni stažni vikend, ki sem ga organiziral.
V nedeljo je bil organiziran dan za t.i. "discovery" potope, to je poizkusne potope za vse, ki bi radi občutili dihanje in občutke pod vodo, še preden opravijo potapljaški tečaj. Interes na suhem je bil velik, ko pa je znan datum, pa nikjer nikogar...
